Članki

Steklina

Po smrtnosti in stroških za odkrivanje, preprečevanje in osveščanje javnosti spada steklina med najhujše zoonoze (bolezni, skupne živalim in ljudem). Je neozdravljiva, brez izjeme smrtna, virusna bolezen. Prenaša se iz živali na žival oz. človeka, skoraj izključno z ugrizom ter preko rane s slino. Virus napade živčne celice, se v njih razmnožuje in jih poškoduje.

Največ ga je v živčevju, je pa tudi v drugih telesnih organih. Iz telesa ga bolna žival izloča pretežno s slino, okužba pa je možna tudi preko mleka.

Vsak ugriz živali (tudi, če je bila cepljena proti steklini), moramo obravnavati kot sum na steklino; zato mora ogrizeni k zdravniku oziroma v antirabično ambulanto, žival pa opazujemo še 10 dni po ugrizu. Obisk z živaljo pri veterinarju je potreben prvi, peti in deseti dan in če žival v tem času ne pokaže znakov stekline, pomeni da v času ugriza ni izločala virusa s slino.

Bolezen je razširjena po vsem svetu, le na nekaterih otokih (Velika Britanija) so se je uspeli obvarovati s strogimi karantenskimi ukrepi oz. z malo sreče.

Pojavlja se v dveh oblikah, kot gozdna in kot urbana (mestna) oblika, ki jo okužene mačke in psi širijo na druge živali in na človeka. To obliko smo pri nas izkoreninili s sistematičnim cepljenjem psov.

Cepljenje odredi minister za kmetijstvo, opravijo pa ga veterinarske ambulante s koncesijo na svojem območju. Iz podatkov mesečnih poročil veterinarskih ambulant vodi Veterinarska uprava republike Slovenije centralni register cepljenih psov. Na osnovi tega lahko inšpektorji po uradni dolžnosti (in na osnovi prijav) predajo v postopek nevestne lastnike psov. Prav zaradi nevarnosti bolezni je kazen izredno visoka in znaša približno toliko, kot bi stalo cepljenje psa v 10 letih.

Druga oblika stekline je t.i. silvanična (gozdna), ki se je v Sloveniji pojavila 1973. leta in se v različnem obsegu širi po deželi vse do danes, ko je v upadu. Rezervoar virusa so predvsem divji mesojedi (lisica, volk, jazbec), ki prenašajo bolezen na domače živali in človeka. Obolela lisica (in druge živali) zaradi obolenja spremenijo način obnašanja; pridejo na kmečko dvorišče, napadajo domače živali in ne bežijo pred človekom. Cepljenje lisic je eden izmed možnih načinov zaščite divjih živali in s tem posredno tudi ljudi, zaradi česar se tudi opravlja.Vabe se odmetavajo iz višine 300 metrov, približno 20-25 vab na km2. Vabo sestavlja kapsula cepiva, ki je obdana z ovojem sestavljenim iz ribje moke, kokosovega masla in voska ter markerja, ki omogoča laboratorijsko kontrolo uspešnosti zaščite po uplenitvi živali. Če pride vaba v stik s sluznico ali rano, morajo prizadeti (gozdni delavci, sprehajalci in ostali), to rano izprati z milom ter obiskati antirabično ambulanto. Po zahtevah Mednarodne zdravstvene organizacije (WHO) je potrebno vsak stik z vsebino vabe obravnavati kot ugriz stekle živali.

Pomembno vlogo pri varovanju ljudi in živali pred steklino imamo veterinarji z informiranjem ljudi o tej bolezni ter preprečevanje le-te s cepljenji.